Koh-i-Noor ali Kolk si nor

Prijetno sem presenečen, da nimamo samo v Posočju sreče z vedno več metri kolesarskih stez oziroma poti. Na Hrvaškem je na otoku, kjer imajo tehnozabave, lepo opazovati nova krožna križišča s pasovi za kolesarje. Podobnost s tovrstnim izdelkom v Tolminu je tudi ne-nadaljevanje pasu za kolesarje od rondoja naprej. Naši južni sosedje imajo bolj vidno označen del prehoda kolesarske poti na cestišče z rdečo barvo. Pri nas so bili delavci bolj stiskaški pri uporabi barve. V škodo varnosti kolesarjev in avtomobilistov.

Pregovorno športni Slovenci v času dopustov izbirajo kolesarjenje v poletnem (vročem) vremenu ne le za prevoz do trgovine. Uporabljajo ozke ceste med kraji, ki pa so poleg avtomobilov in kamperjev vedno bolj polne s (tudi neizkušenimi) vozniki štirikolesnikov. Ker sem bil priča skorajšnje nesreče mladega para na izposojenem štirikolesniku s cestnim terencem, sem pomislil tudi na zagate starejših kolesarjev na izsposojenih električnih kolesih. V slovenskih zdravstvenih ustanovah naj bi bilo povečano število poškodovanih, ne le mladih voznikov skirojev, temveč tudi seniorjev na ekolesih.

Večje število udeležencev v prometu, ne glede na vrsto prevoza, prinaša posledično večje število nezgod. Pričakovano, vendar vredno razmisleka za nas uporabnike, načrtovalce kolesarskih povezav in izvajalce, ki naredijo kolesarsko povezavo uporabno ne le za kolesarske rekreativce. 

Dnevne kolesarje spravljajo v slabo voljo ali jih celo odvračajo slabo izpeljane kolesarske povezave v krajih ali med njimi. Novonastale kolesarske povezave naj bi uporabljali za prevoz do šole, službe, lokalnega (pri)mestnega prometa in ne le za rekreacijo. Za popularizacijo kolesarjenja in zmanjševanja "prevozne revščine" bi naši načrtovalci, vsaj v primeru kolesarjenja v tolminski občini, lahko naredili več. Z manjšimi finančnimi vložki in več upoštevanja "primerov dobre prakse". 

Do takrat bo preteklo veliko Tolminke, Soče in piva.